| česnik | m (pl. N čestniki, G -ov) isto što časnik 1. Kvare [je], kotere su ńegovi čestniki ili kmeti nekomu počinili, dužen platiti. Perg 149. Poganskih čestnikov, službenih ļudi … i od razbojnikov muku je [Ježuš] tešku i britku terpel. Vram post A, 88 a. Plemeniti … pri zberańu varmeğinskih čestnikov čedno … su se zaderžavali. Bedek 5. |
