adv. (četertič, četrtič)Bel prop 109).
1. četvrto; usp. četrto, četrtomesno, četrtoredno, čtrtič. Četertič pride k nam na pitani dien. Vram post A, 2. Četrtič, donaša vrag človiku ńegove prešastne grihe napervo. Zrin tov 133. Odkuda se precemba navuka kerščanskoga more pokazati? … četertič: Iz voļe s. matere cirkve. Mul pos 3. Četertič: zaslužuje Krištuš Ježuš zahvalnost tvoju. Verh 123.
2. samostalno i u svezi po ~ četvrti put. B (s. v. quarto). Zato kriči mili Ježuš četertič na križu: Bog moj, Bog moj, zakaj si mene ostavil? Gašp I, 105. Po četertič je stupil pred kraļa. Krist žit I, 199.
