| človečec | m (sg. N človečec, G človečca Habd ad 319, Gašp I, 262, človečeca Kempiš 245, pl. N človečci, G človečcev) dem. od človek 1; čovječac. H (s. v. ), B (s. v. aquila, fictus, homulius, virunculus; človečec), J (s. v. homulus, seniculus), P (s. v. homuncio 77), X (s. v. homo). Istina je podpunoma da je [Adam] bil spodobno visok, ne kot človečec kakovi. Habd ad 31. Das Männchen, človečec. Nem jez 93. hip. Tak je, dragi človečec. Mikl huta 33. |
