adj. (sg. N m. človeči, f. -a, G m. -eg, -ega, f. -e, D n. -emu, A m. -i, n. -e, f. -u, V m. -i, L f. -oj, I n. človiečim, pl. N m. človeči, G f. človiečih Perg 123, človečeh. Habd ad 241, A m. f. -e, I f. -emi).
1. koji se odnosi na čovjeka, čovječji, ljudski; usp. človečajnski, človečanski1 1, človečji 1, človečki1, človičanski, človiči, človječji. B (s. v. agnatus … veli se vse ono kaj se zna prirasti ali k telu človečemu … k beštiam … ali k drevu koje drugač natura sobum ne donaša). Zato … se poznavaju boļe od božih pravd nego od človiečih govoriti. Perg 123. Žitek človeči je kruto nestanovit. Kraj (48). Prije na se človeči kip. Citara 145. Lepa roža … kak lep pogled zavdaješ oku človečemu! Vukot gol 37. Razvudenje, kotriženje i na kotrige razrezavanje tela človečeg (naslov).Krl 105.
2. u svezama sin ~ v. sin; voda človeča mokraća. H (s. v. vode človeče gusto kapańe).
