n (sg. NA črepovje, G -a, I -em) zb. im. od črep; crepovlje.
1. prema črep 2. b; krhotine; usp. črepińe 2, črepje 1. B (s. v. signinus; črepovje). Silnik … vučini … znovič [s. Vincenta] … vu škuru temnicu z oštrem črepovjem napuńenu gologa zapeļati. Gašp I, 395. Črep, die Scherbe, črepovje. Krist gram 25.
2. prema črep 1; crijeplje, crepovlje. Tak su izišli na krov, ter su ńega črez črepovje z posteļum na sredinu pred Ježuša spustili. Ev 130.
