adj. (sg. N m. černozlateničen) žučljiv, razdražljiv; neraspoložen; usp. črnokrv2, črnozlateničast. B (s. v. atrabilarius). Drugi [bu rekel]: »Ov človek je černozlateničen, ima veseļe samoga sebe trapiti!« Rob II, 88.
