f (sg. N čuba, GL -e, A -u, I -um, pl. NA -e, G čub, I -ami).
1.
a. usnica. H (s. v. čuba doleńa, čuba goreńa), B (s. v. rictus; čuba gorńa), J (s. v. labium). Zubi mu se zmeğ čub kažu. Habd ad 1000. Nit se ga boje nit ļube, dapače još na ńega mrńe sve čube. Henr 202. Čube obesiti. Krist anh 141.
b. usta. Jen frater pavlinec, z čubum kak mlinec … je počel popevat kak sam hudi vrag. Krl 26. fig. Vu betegu nikaj nesem mogel prišparati, zato moram mošńe čubu zapreti. Škv hasn 337.
c. gubica (u životinje).P (s. v. postomis 433). [Govedu] samo znutra čube krastave postaneju. Živinvrač 136.
2. u svezi telečja ~ bot. zijevalica,Antirhinum majus. Potrebno bi bilo da bi jim recept napisal jeden decoctum iz antirhino telečje čube. Škv hasn 65.
3. izr. čubami poštuvati (koga) lijepo govoriti (o kome).Ov človek mene čubami poštuje, a serdce ńegovo dalko je od mene. Kraj 181.
