| čudeńe | n (sg. N čudeńe, G -a, L -u, I -em) gl. im. od čuditi (se); čuđenje; divljenje; usp. čuğenje. B (s. v. admiratio, aufero, cataplexis, miratio, phy, suspectus, čudeńe), J (s. v. admirabilitas, miratio), P (s. v. miratio 1045), X (s. v. miror). [Mešter] z velikem svojem veseļem, a vekšem vsega varaša čudeńem, rečene stupe srečno postavi. Habd zerc 459. Ja pak nad čudeńem vašem čudim se. Matak I, 513. »O« pri čudeńu ali zazivańu sam stoji. Prav pis 26. |
