| čuditel | m (sg. N čuditel, pl. N -i) obožavatelj, poklonik; usp. čuğavec, čudlivec. B (s. v. admirator, mirator), J (s. v. mirator). Nezadovoļni [jesu] … nad vsemi naredbami koje … ńihovem … štimańu protivne jesu, čuditeli i ļubiteli vse stranščine, zametavci pak domoščine. Čt kn 173. |
