adv. (čudno; komp. čudneše Habd zerc 143, -eje Habd ad 985).
1. neobično, osobito; čudesno, divno; usp. čudnovato, čudnovito, čudovidno, čudovito. H (s. v. ), B (s. v. admirabilitas, admirabiliter, miraculo, mire; čudno), J (s. v. mirabiliter). Od Boga otca … prez začetka vekivekoma čudno i nezgovorno rojen jest pravi Bog. Vram post A, 16. Čudno mu se vidi. Švag kvadr 12.
2. užasno, strašno, grozno. B (s. v. monstrose).
