| bekav | adj. (sg. N m. bekav, G m. -oga, I m. -em, pl. N m. -i) mucav; usp. beklav, brbotliv 2. B (s. v. balbus, blaesus; bekav), J (s. v. balbus, blaesus). Počne odgovarjati sveti Valeriuš, ali zbog bekavoga jezika okolu stoječi ńega razumeli nesu. Gašp I, 393. Bekavi gluhaki, z madroni i z terbuhi kak buben mužikaški, krampampule, fazane ždereju pajdaški. Krl 47. |
