| beketańe | n (sg. N beketańe, G -a, D -u, I -em) gl. im. od beketati; isto što bečańe 1. B (s. v. balatus), J (s. v. balatus), P (s. v. balatus 396). Agneca pako iz doma iduči Ferenc ostavļal je pri stanoviti gospi, koju juterno vreme z rogmi, z beketańem i vsega tela gibańem vu cirkvu k sveti meši je nagańal oditi. Gašp IV, 68. Krič mladeh oroslanov morskeh je spodoben beketańu ovec. Danica (1834) 63. |
