| beril | m (sg. N beril, pl. N -i) grč. bēryllos; dragi kamen beril; usp. beriluš. B (s. v. chrysoberyllus; bisera imena), P (s. v. beryllus 779). Oniks be kakti i sardoniks blato, pluju odureni v vode piropuši i berili, zločest terh vkup z smaragduši. Jurj 110. |
