n (sg. NA blaženstvo, G -a, L -u, pl. NA -a, G -ih).
1. osjećaj najvećeg zadovoljstva, stanje velike sreće; usp. blaženost 1. H (s. v. ), B (s. v. beatitas; blaženost, blaženstvo), J (s. v. beatitudo, eudaemonia, salus), X (s. v. bonus). Odkud tada človek dobro, blaženstvo, dobrotu … dobiti ima? Vram post A, V. Sveta mati blaženstva moli [za nas]. Zrin tov 157. Osmera blaženstva evangeliumska. Mul šk 19.
2. crkv. proglašenje koga blaženim. I to je zrok da spravišče kardinalsko vu listu ńegovoga blaženstva, kada je blažen postal, imenuvalo je Ksaveriuša da je Lux ecclesiae. Švag I, 19.
3. izr. nebesko / vekivečno ~ rlg. raj; usp. blaženost 2. Človek na toliko ima živeti ovoga sveta stvari, na koliko … jesu hasnovite … vu zaiskanje vekivečnoga blaženstva. Kraj [47]. Vsa sila paklenska neče tebi naškoditi komu je pripravļeno nebesko blaženstvo. Fuč 14. Neje potrebno da ti na svetu jesi, ali je tebi potrebno da blaženstvo zadobiš. Verh 6.
