impf. (inf. blesti; prez. sg. 1. bledem, 3. -e; imp. sg. 2. bledi; pridj. akt. sg. m. blel; pril. prez. bledeč, bleduči).
1. govoriti gluposti, brbljati, blebetati; mucati; usp. bekati, blekati 2. H (s. v. bledem), B (s. v. balbucinor, balo; bledem, ferfurim). Otci … sami detce zrok daju takve reči, takve popevke bleduči. Habd ad 561. Tak … pošteńe zapiješ … da hodiš … zvračajuč se, pred pametnemi bledeč. Horv kal-b (1827) 45.
2. isto što bečati 1. B (s. v. balo, vehyo; bledem).
