f (sg. N A bogoslužnost, G -i, pl. A -i).
1. pobožnost; služenje bogu; usp. boguslužnost. B (s. v. religio, religiositas … bogoslužnost … bogobojazļivost … redovničtvo). S. maša je najosebujnejši, zmed vseh činov drugeh, čin bogoslužnost. Matak II, 338. Kde [je] istinska bogoslužnost … tam ono nevğudno pohableńe nikdar ne vlezne. Bedek 9.
2. vjerska praksa. Sveta cirkva … razlučava vremena gledeč na bogoslužnosti. Ev XIV.
