adj. (sg. N m. brežen, -žni, n. -žno, f. -žna, A n. -žno, f. -žnu, L m. -žnom, pl. N f. -žne, L m. n. f. -žneh, -žnih Rak duh 5).
1. koji se odnosi na breg 1; briježan. B (s. v. clivosus, litoralis), J (s. v. orarius), X (s. v. clino). Maršal pogledavši tverğavu… na največjem brežnom verhu, gleda … bitku u ravnici. Nov horv 395.
2. koji raste na brijegu; koji se nalazi na brijegu; usp. bregovat, brežnat 2. K tomu služi slama heržena, zobena i grahurica, koja na početku prez mešańa dati se imaju, kasneje pako more se mešati rezano brežno seno. Ovc 55.
3. koji se odnosi na obalu, obalni; usp. bregast 2, bregovit 2, bregovni. B (s. v. riparius). Ježuš je pital: »Odkud kupimo kruha da se vsi nahraniju?« – kad je zasitil pet jezer ļudih koji ńegvo brežno prodečtvo jesu poslušali. Krist ap 21.
4. bot. u svezi brežna smreka planinska smreka,Juniperus nana. Ovak, kad ogeń iz neba lazne hraste ali brežne smreke rani, z osmuğenem verhuncem ako i golo – stoji visoko ńihovo steblo. Krizm raj 24.
