adj. (sg. N m. brej, breji, n. -e, f. -a, A f. -u, pl. NA f. -e, G f. -ih, D f. -em).
1. (samo f.)koja u sebi nosi plod, mlado (o životinjama ); bremenita; usp. breğ, bremen, skoten 1. H (s. v. ), B (s. v. ductrix, foetus, forda, gravida, gravidus, vaeca; reja, cucka … psica … kusa … 2. cucka pervoskotna … 3. cucka breja … skotna … 4. cucka … kusica, prasica … prasica breja … prasica pervoskotna), J (s. v. candor, foetus). Nijedna breja … prasica tuliko praščičev ne zverže, kuliko Bogu … odurna porodof ima nenavidnost. Habd ad 784. Ako je zevsema jaka zima, bedoviam brejem … ne davaj merzle vode piti. Hiž kniž 165. Brejem kravam … davaj mlačen napitek z hrženum meļum. Danica (1840) 40.
2. fig. plodan. Prek goric i kleti, brejih, fajtnih paš … zapeval je veter vekvečni orgulaš. Krl 107.
3. vidljivo nabreknut; pun čega. Siromah neki, ki je bil tu mošńu zlatemi dukati breju našel, donesel ju je i povernul. Habd ad 395. Oblak breji dežđa, germlavine, tuč. Krl 107.
