n (sg. N brenčańe, I -em) gl. im. od brenčati.
1. zujanje pčela, komaraca, muha; usp. brek 1, brenč, brenk. B (s. v. bombilatio, bombus; pčela), J (s. v. bombilatio). Rožu … vendar nijeden [komar] ni opičil, ali z brenčańem sebi navadnem zbantuval. Gašp III, 643.
2. odjekivanje, ječanje. J (s. v. tinnimentum).
