pf. (prez. sg. 3. buši; imp. sg. 2. buši; pridj. akt. sg. m. bušil) usp. bubnuti, bušivati.
1. udariti, lupiti. B (s. v. bubam). Jelen … mora … slep bežati od teh dob doklam vu drevo sobum buši i onde paru spusti. Šim prod 80. Na tla tak strašno sobum je bušil kako da bi iz zraka opal, da se je vsa zemļa stresla. Zagr V, 2, 54. Z kladivom bi ga bušil da bi se zadušil. Kal-b (1803) 41.
2. naglo doći, banuti. Ako li … je po nemarlivosti prez vsake priprave pred spovednika … bušil, tak vsa ova spoved je bila nehasnovita. Mul zerc 63.
