| cančec | m (sg. I cančecom) dem. od canek; isto što, cančec. Predi ńegov nos z špondiom vu octu namočenom, platnenim ali flanelskim cančecom obvil se. Sapa 2. |
| cańčec | m (sg. G cańčec, pl. A -e) dem. od cańek; krpica; usp. cančec. Vu to isto vuļe malo cańčeca namoči. Luič 112. Vse svoje cańčece [gospa] spoberoša … domom … doletoša, ovak govoreča …. Lovr ker 60. |
