(se) impf. (inf. cediti, cediti se; prez. sg. 1. cedim, -im se, 2. -iš, 3. -i, -i se, pl. 3. -e se; pridj. akt. sg. m. cedil, n. -o, -o se, f. -a se).
I.
1. cijediti. H (s. v. cedilńak, cedim, koš čez koga se mošt cedi), B (s. v. colo, colum … koš … košic … čez kojega se sneg … mošt … cedi … cedilo, destillo, filtro, qualus, sacco; cedilo, cedim), J (s. v. percolo). Cedim, ich seihe, cediš, cedi. Krist gram 83.
2. ispuštati (o slini, balama ); usp. cejditi. Koń zubmi škripati ali penaste sline jako cediti počne. Živinvrač 73. Cucek … poleg kašļa iz nosa šmerkeļ cedi. Živinvrač 215.
3. (na)lijevati. Ne zna Horvat za brige v pečenku kada gledi v suho gerlce vino cedi. Pop 6 b.
II. refl. ~ se kapati, teći, curiti. B (s. v. cedim se), J (s. v. mano) cijediti se. Jetrami [su] obložili bili noge i canki obvezali da se je iz jeter sukervica cedila. Habd ad 1058. Hahari besni, kem cede se sline, nad ove se z vudarci gustemi hite. Henr 195. Proti lišajem … jajca tverd pečena razkoļi, deni v povni nad žerjavkum, nagni da se more mast cediti i z ńum maži. Mikl izb 137.
