n gl. im. od cvileti i cviliti; cviljenje; usp. cmihańe, cvileńe.
1. prema cvileti 1. B (s. v. grunitus; cvileńe), J (s. v. hittus).
2. prema cvileti 2; usp. cviļeńe 2. P (s. v. stridor rotarum… škripańe ali cvileńe kol nemazanih 401).
3. prema cvileti 3; plakanje, ridanje. B (s. v. fletus; cvileńe), J (s. v. ejulatio). Posluhni zavijańe i cvileńe tulikeh nesrečneh. Verh 344. Cvilenje narikač je naša boga reč. Krl (1956) 119.
