| dačnik | m (sg. N dačnik, G -a) ubirač daće, poreza; usp. dacar, dačoberec, dačomešter. B (s. v. stipendiarius, tributarius, vectigalarius), J (s. v. censuarius, tributarius). Razmel je da bratič ńegov od dačnika patriarke zbantuvan, želeje se fantiti nad nepriatelom. Gašp I, 474. |
