(se) impf. (inf. daviti, davit; sup. davit; prez. sg. 1. davim, 3. -i, -i se, pl. 3. -e, -e se; pridj. akt. sg. m. davil, davil se, f. -a, pl. m., -i se; pridj. pas. sg. m. davļen, n. -o, f. -a; pril. prez. daveč) daviti, gušiti; usp. dušiti, gutiti.
I.
1. gušiti, daviti koga. H (s. v. davim, davļen), B (s. v. strangulo; davim, davļen, gerlim), J (s. v. praefoco). Vlovivši davil je ńega govoreči: plati kaj si dužen. Evang 110. Velika [je] … čuda doprinašal … medvede daveč i Goliate vumarjajuč. Gašp IV, 404. Koj bi nemilno tak zverski davit znal, to ste vi mladi princ. Henr 208. fig. Bude [me] strašno tvoje zgovoreńe iliti šentencia ze vseh stran davila. Šim prod 1. Čislo [vraga] jako davi. Mul šk 224.
2. otežavati disanje (zbog bolesti, utapljanja i sl.).Jednog grabi zima … drugog davi kašeļ. Kal-b (1811) 37. Vre me voda davi. Domj sunc 15.
3. fig.
a. ugnjetavati, mučiti. Prestani ovu malu šaku ļudih daviti! Šim prod 37. Naša je domovina naša i lepa, kaj ak ju Khuen šiša, davi, gnjavi, cepa. Krl 128.
b. propadati, nestajati. Jožef, Katarina, Habdul Hamid, glave Tvojega cesarstva vre se skupa dave. Mal isp I, 4.
II. refl. ~ se
1. ubijati se. Brańene vere je zrok da Francuzi tuku se, dave, ne praščaju suzi. Henr 187. fig. Človek nenaviden … se kakti z oružjem svojem kole i davi. Mul šk 388.
2. naglo, pohlepno i obilno jesti. Mi se jošče vezda lepo vidi kak sam se … s tortami davil. Brez diog 87. Drugi su se z krajcarnicami deveničkami davili. Lovr ker 24.
