| dedič | m (sg. N dedič, pl. N -i, G -ev, A -e) baštinik, nasljednik; usp. baščenik, erbič, odvetek. B (s. v. cleronomus s naznakom da je dalm.;baščenik, baščeniki, dedič s uputom na baščenik, erbič s uputom na dedič, odvetekbaščenik, baščeniki, dedič s uputom na baščenik, erbič s uputom na dedič, odvetek). Boži sin človečim sinom posta, nas dediče i sini Božje včini. Vram post A, 21 a. fig. Bogatec vsaki hudoben, jalnik, grešen i dedič nepravice i huda jest. Vram post B, 182 a. |
