f (sg. N desnica, G -e, A -u, L -e 17, -i 5, I -um, pl. A -e).
1.
a. desna ruka; usp. desnača, desnak, desni 2, desńača 1. H (s. v. ), B (s. v. consero, dextera, prehendo, pullaria, sustento; človek str. 51, desnica), J (s. v. dextera dextrale), P (s. v. manus dextera 101). V desnice sabļa [se] leska. Magd 77. Oļe bude [človek] za svoju desnicu potrebuval. Krist žit I, 333.
b. fig. kršć. okrilje, zaštita; moć (o Bogu).Perst očine desnice, moč svetoga duha … od vse pogibeli svoje verne čuva. Mil vert 38. Poveza se desnica ka je zvezde pribila gda je nebo zdigla. Evang 174.
2. strana pravednika, počasna strana. Krištuš te naj od vseh tvojeh grehov odveže i na desnicu svoju meğ svoje zebrane položi. Kraj 371. Na nebu [Krištuš je] na desnice Boga otca. Kn poč 20. On je videl Božju diku i Ježuša stati na desnici jakosti Božje. Krist žit I, 203.
3. izr. desnicu na zdavańe pretegnuti pristati na udaju. Kada desnicu na zdavańe pretegnula [sem], onda skupa vekovečnu ranu srcu zavdala jeseni. Brez al 25; sklopiti desnice rukovati se na određen način pri sklapanju pogodbe. B (s. v. consero).
