adj. (sg. N f. devičanska, G f. -e, L f. -oj).
1. djevičanski; usp. devični, devinski. B (s. v. s uputom na divojački), J (s. v. virginalis). [Ovo je kruh] koj je … vu vutrobi devičanskoj ogńem velike ļubavi pečen. Bel prop 76. Iz prečiste kervi Marianske ter devičanske [telo] se začelo. Mul šk 129.
2. fig. nedirnut, netaknut. Bi devičanska roža bila, vu grmu bela cvela bi. Domj prov 9.
