m (sg. NAV dokonček, G -čka, L -čku, I -čkom, pl. N -čki, G -čkov, A -čke).
1. završetak, kraj; usp. dospeveńe, dospitak. Očivestno [je Tomaš] spoznal dokonček razgovora. Švag I, 134. Poeme [potemneńe] ob 6 vuri …, dokonček ob 9 vuri. Horv kal-b (1820) 28.
2. dogovor, sporazum. Odlučeńe plače stoi poleg dokončka med gospodarom i družinčetom. Dužn 4. Oto … je po dokončku med Anglium, Francuskum i Ruskum včińenem … za kraļa gerčkoga odlučen. Danica (1836) V.
3. odluka, zaključak; usp. dakonček. Vu takvom ništarmańe pogajańu … druga stran od onoga vremenitoga pogajańa odstupiti i ovoga urbarialskoga dokončka bi se deržati hotela. Urb 8. Hmańice povsud pri vsaki dobi i stališu ļudih navalile jesu: … pri sudih lastovne hasni, strančnost, krivični dokončki. Verh 685.
