adj. (sg. N m. dvojversten, -tni, n. -tno, f. -tna, G m. dvojvrsnoga, A f. dvojverstnu, dvojvrsnu, L n. dvojverstnem, I m. n. -tnem, dvojvrsnem, f. dvojverstnum, pl. N m. -tni, dvojvrsni, G f. dvojverstneh, A n. -tna, f. -tne, L f. -tneh, I m. -tnemi).
1. isto što dvojstruk11. B (s. v. adduplicatus, duplaris; dvojstruk, dvojversten), J (s. v. bitarius, duplaris, duplus). Proti bogočasteńu kajti prekeršuje se prisega … dvojverstni greh biva. Matak I, 66. Pričel se je [Ivan] pripravļati k smerti, zato se je popaščil … navučańa čast z vekšum zažganostjum … obveršavati, ravno kak da bi po dvojverstnem delu hotel nadomestiti … vreme koje ńemu … bude skratčeno. Krist žit I, 119.
2. isto što dvojstruk13. B (s. v. recinium, squama 2. … pancerske rinke … pancer iz dvojverstneh rink). Na ščitu cesara dvojverstni se mala orel. Mal isp I, 3. Jedna dvojverstna mošna za prah i šprih … kr. 30. Mošna jedina za prah ali šprih … kr. 15. Limit 7.
3. koji se odražava na dva načina; dvojak; usp. dvojevrst, dvojvrst1 2. Bližńi dvojverstnem načinom more biti nesrečen, najmre tak na telu kak na duši. Gašp III, 43. Človek dvojverstnoga serdca je nestalen vu vseh svojeh putih. Ev 278.
4. u svezi dvojvrsno razmevańe dvosmislenost. Oni ne pripovedaju ravno odperto nego … z rečmi dvojverstnoga razmevańa. Krist blag II, 113.
