impf. (inf. fučkati; sup. fučkat; prez. sg. 1. fučkam, 3. -a, pl. 3. -aju; pridj. akt. sg. m. fučkal, f. -a; pril. prez. fučkajuč) etim. v. fuč.
1.
a. svirati puhanjem u sviralu; zviždati; usp. fučketati 1. H (s. v. ), B (s. v. bubulcito, fistulo, sal; fučkam), J (s. v. fistulo, jugo … 2. fučkam … pušem … na švegļu … igram … zapoveda vu šip puhati ali na švegļu igrati, sibilus … psikajuči … psičeči … švistajuči … fučkajuči). Pfeifen, svirati, fučkati. Nem jez 142. Petrica lepo fučkajuč doļe je odišel. Lovr ker 55. Kak se guda (fučka), tak se pleše. Krist anh 145. Na kotaru pristav fučka kak ftiček, da muža oguli za kmetski pretiček. Krl 25.
b. skladno se glasati; pjevati (o ptici ); usp. fučketati 2. Kos je lepe fučkal na grani. Danica (1844) 9.
2. fijukati (o jakom vjetru, metku).Zerno ńegovo … ravno iznad glav ńihoveh fučkati bude moralo. Rob II, 230. Kad stupe u cirkvu veter je fučkal čez poterte obloke. St kol (1819) 167.
3. izr. mrsko ~ zajedljivo se šaliti. B (s. v. sal 4. … šala nečlovečna … bodna šala … slepi biči … ki z rečmi bode … kerv ne pušča … zvan pošteńa mersko fučka).
