| glasno | adv. (glasno; komp. glasneje, glasnejše Matak I, 12. na način da se čuje, jakim glasom, čujno; usp. glasom, glasovito 2. B (s. v. clamo, claricito, clarus, occento, pronuncio, sonore, tollo … cachinum … glasno i nerazložno smeati se … z ropotom smeati se, ocaliter; glasam). smejem se … smejem se glasno i z rogotom), J (s. v. clamo, declamatio … zgovarjańe … glasno i razlučno napamet vnogogovoreńe … vikańe, lamentor, vocaliter, sonore). Pred ńim idoči … sreču i blaženstvo popevali su glasno. Vram post A, 2. Prokleti duh glasno izkriknuvši reče. Nadaž 20. Glasno je kudil on breme vse dače. Henr 198. Odpre se piliš i bude se dalo glasno popevati. Danica (1844) 73. Oblak breji dežđa, germlavine, tuč, predjurjevski žabci glasno regečuč. Krl 107. fig. Zmed ostaleh grehov glasnejše i strahovitejše suprot nam grehi kričali budu po kojeh bližni naši … priliku grešeńa imali su. Matak I, 12. |
