f (sg. N gladkoča, A -u).
1. osobina onoga što je glatko, ravno, glatkoća, glatkost; usp. glatkost, puznost, škal, škalnost. B (s. v. laevitas … gladkoča … gladkost; gladkoča … gladkost), J (s. v. laevitas … gladkoča … škalnost … puznost … škal). Pri listu [moramo paziti] boju, kosmatinu, žile … velikoču i gladkoču. Danica (1836) 12.
2. ćelavost. B (s. v. glabritas … gladkoča … plešivost, glutus … gladkoča … plešivoča), J (s. v. glabritas … gladkoča).
