| grumeńe | n (sg. NA grumeńe, G -a) zb. im. od grumen; grumenje; usp. grudje. B (s. v. caespes, caespititius … travnogruden ili kaj biva iz grumeńa zemļe celine … sedališče iz grumeńa napravļeno kot gomuļa, caespitator). Naj se naprave vodni jarki, grumeńe naj se marļivo razvaļa. Danica (1846) 139. |
