| grusten | adj. (sg. N m. grusten, -tni, n. -tno, f. -tna, L n. -tnom, pl. A n. -tna) dosadan; odvratan, gnjusan; turoban; usp. grustan. B (s. v. nauseolus … grustni … gńusni … ogarni; grusten), J (s. v. nubecula). Ki je molil [tim molitvami] ne dugom niti grustnom nego hitrom i kratkom vrimenu … pred prestoļe Božje postavi se. Zrin tov VII. Ja … vučim … sadašna grustna deržati … neprestajna tečna imati … i zverhu vsa mene goručno ļubiti. Kempiš 173. |
