| gubavec | m (sg. N gubavec, DL -vcu, A -vca, pl. N -vci, G -vcev, A -vce) gubavac; usp. gobavec, gubav 2. B (s. v. hierocomium), P (s. v. hierocomium 871). Ne sramuje se [Elizabeta] odurnomu gubavcu vuši tuči. Habd zerc 132. Puščenik … je … videl … jednoga gubavca ki je vodu vadil. Mul pos 786. Pri gubavcu onom odsede … i k tomu serdčeno ńegovu kušne ruku. Gašp IV, 59. |
