| hakliv | adj. (sg. L n. haklivom; superl. sg. D f. najhakliveši, pl. D m. -em) njem. heiklig; razmažen, osetljiv, izbirljiv; usp. haklik1, hakļiv. B (s. v. delicatus, galbinus). Ńemu boļe su suprotivni [grehi] kak najodurneši smrad mertvoga trupla kakovoj najhakliveši osobi biti more. Verh 368. fig. Varaške i purgarske (žene)… vu živleńu haklivom, lenem i mirovnem gnijeju. Lal pupk 157. |
| hakļiv |
