adj. (sg. N m. hamišen, pl. N m. -i) mađ. hamis; licemjeran, neiskren; podmukao; usp. hamižen. Ti bolšega nesi vreden ar si ti hamišen. Verh 280. Sproti je rališ moj bil spražńen … da me opet hamišni ļudi ne bi prevkanili. Lovr ad 76.
