| henkar | m (sg. N henkar, GA -a, DL -u, I -om, pl. N -i, A -e) njem. Henker; isto što hahar 1. B (s. v. basanisterium, carnifex, confector), J (s. v. carnifex). Onak ga z palašem henkar jenkrat vudri. Ščerb 59. Vsaki zoseb ima osebujnoga vraga za svoga henkara. Fuč 305. Bil je na smert obsuğen ter Rutard bil je ńegov henkar. Zriń 183. Harceri harcuju, henkari hoheruju. Krl 68. |
