| herceg | m (sg. N herceg, G -a, D -u, I -om, pl. N -i, G -ov, D -om, A -e, I -i, -mi) mađ. (iz njem.)herceg; vojvoda, herceg (vojskovođa, vladar, dostojanstvenik)općenito onaj koji je prvi u čemu; usp. hercek. H (s. v. ), B (s. v. aequo 6. … z hercegi se pariti, archos, donativum, persona … deržati se kak se dostoi hercega, porphyrogenitus … cesarski herceg ali sin … hercežica, princeps … veliki knez ali knezica… veliki ladavec ali ladavka … pervnik ali pervnica … herceg … hercežica, regalis, septemvir 2. … čast sedem hercegov Rimskoga kraļevstva ki su se septemviri zvali doklam ńih ne več neg sedem bilo; herceg), J (s. v. dux, princeps), X (s. v. capio). Vugersko luctvo … nie imelo kraļa nego su voğe, hercege i kapitane imeli. Perg 120. Luctvo se po peklu simo tamo klati … hercegi i vbogi skupa se [hote] kuhati. Noč viğ 62. Hercegi zemelski vu dnevu veseļa navadu imaju kaštige opraščati i temnice odpirati. Gašp II, 40. Cesar Konrad z hercegom Gvelfonom boj [bi] bil imel. Krist anh 226. fig. Da je od hercega tmine i vsakoga terpnoga mesta oslobodiš, molimo te. Zrin tov 430. Človek je jeden herceg i poglavnik, roğen na zapovedańe. Zagr I, 152. |
