impf. (inf. hlepeti, hlepet Popevke 196; prez. sg. 1. hlepim, 2. -iš, 3. -i, pl. 1. -imo, 2. -ite, 3. -e 3, -iju 4; imp. sg. 2. hlepi; pridj. akt. sg. m. hlepel, n. -o, f. -a, pl. m. -i; ptc. prez. sg. N m. hlepeč, hlepeči, f. -a, G m. -ega, D -em, pl. N m. -i, G f. -eh; pril. prez. hlepeč 4, hlepeči 8).
1.
a. žestoko željeti, žudjeti (strašću, pohlepom, pohotom, razvratno ); usp. hlipeti. B (s. v. appeto, avarus, bibax, cupio, desidero, despondeo, gliscens, hians, hio, incubo, lascivio … nečisto hlepim … bludim … preļubodelim, praegestio, requies, subo), J (s. v. affecto, despondeo, hio, lascivibundus, quaestuarius), X (s. v. facio, lascivus). Tak obilno na vse zlo hlepimo kak da bi ni Boga ne bilo, ni neba. Habd zerc 321. Svidok … hlepeč i žeļejuč znati kaj je vu toj ladici … išal je mučeč vu komoru. Starine 25, 65. Vnogi [su] hlepeči za tuğem blagom prepali. Horv kal-b (1822) 45. Ovce za soļum jako hlepe. Živinvrač 146.
b. ljubiti koga, čeznuti za kim, čim. Človek koji se gustokrat spoveda … takov boļe na ova lažliva zemeļska merzi, a za nebeskemi hlepi. Mul hr 57. K tebi hlepi srce moje, ar neima niš prez tebe. Popevke 204. Ja hlepim jako doma, dragi roditeli. Prav pis 65.
2. težiti, stremiti (prema čemu); usp. hlepiti2. B (s. v. affecta foemina, alchimisticus, aspiro, consector, gobio, pars, sitio, spiro; hlepim), J (s. v. petiturio), X (s. v. hio). Človek na veliko znańe hlepi i šetuje. Habd ad 295. Ne hlepi vnogo na jenkrat čteti niti ne čte naglo … neg polehko. Kempiš VII. Ludska kraļestva pod se spraviti [Napoleon] je hlepil. Mikl izb 23.
3. u im. službi: žudilac. B (s. v. avidus).
