| hrebav | adj. (sg. N m. hrebav, f. -a) promukao, hrapav (o glasu ); usp. hrapav, hrebast, hrebeten, hrebetliv, hrebetļiv, hrebrav, hrepav, mukliv, renglav. B (s. v. concido 2. … potiram … terem … potirati ali hrustati zubmi jederku … potert … hrebav glas, irrauceo, obraucatus, raucisonus; mukliv), J (s. v. raucus), X (s. v. raucus). Glas [besnih cuckov] je … ošter, hrebav, odurno … zvoneči. Nar besn 18. |
