| huškańe | n (sg. NA huškańe, G -a, L -u, I -em) gl. im. od huškati; radosno uzvikivanje, jujuškanje. H (s. v. huškańe), B (s. v. cardax, jubilatio; huškańe), J (s. v. jubilatio). Na ńem su bili … vragi ki su dušu zgrabili, z … veseļem i huškańem v pekel vlekli. Habd ad 253. Ova germlavica [je] meńe bantuvala kak ona krika i vika tam prek, popevańe, huškańe, z kupicami treskańe. Pap 28 b. Vnogi koj začimļe boj z huškańem dokonča ga z najvekšum nesrečum. Danica (1843) 28. |
