| hudič | m (sg. N hudič, G -a, D -u, pl. N -i, D -om) vrag, sotona; usp. duh 7, hud 8 b, hudoba 7, šatan, vrag, zlodej. B (s. v. diabolus … hudič, malus; hudič), J (s. v. diabolus). Pervi tat je vrag, šatan, hudič. Vram post A, 137 a. Onda reče proti hudiču s. Anton: Pojdi, donesi papera, pero i tintu. Gašp II, 764. K hudiču … to je jeden pravi pravdeni Bakuš. Plača 36 b. Babi ni to bilo prvič ni zadnjič, da ju je zasmolil čarni hudič. Krl 91. |
