adv. (hudo; komp. huje, hujše) usp. hudobno, zlo.
1. loše, rđavo. H B (s. v. aegresco; hudo), J (s. v. pejus). Ki bi človek što hudo včinil ter bi v cirkev vušel, [Bonefaciuš] zapoveda … da ga ne more ništar vun vzeti i jeti iz cirkve. Vram kron 28. Vusta svoja (što je najgorje i najhuje) na hvalu božju ne odpiraju. Bel prop 99. Petrici vse hujše je postajalo. Lovr ker 95.
2. na ružan, strog način, oštro, grubo; ružno. Vas ļudje kleli i hudo proti vam govorili budu. Vram post B, 109. S pokorniki svojemi hudo i preoštrem načinom baratče. Verh 357.
3. grešno, u grijehu; teško, u mukama. Koloman kral … vmre hudo, kako jest i živel. Vram kron 36. Kruto redkokrat on dobro vumira ki ovde hudo žive. Petret 231. Vumerl [je] hudo. Vitez raf 81.
4. mrko, neljubazno; prijeteći; srdito, bijesno. Suprot navade svoje, hudo na ńega pogledeči, reče. Nadaž 145. D. Maria hudo gledati … začne. Gašp I, 961. Govedo … oči ogńene dobie, hudo gledi. Živinvrač 127. Zalajavši hudo v puriflamu ves, Markaj se zdimil i vgesnul kak kres. Krl 91.
5. mnogo, veoma. I one koji vu svojem valuvańu jesu stalni obstajali, jesem hudobno nazlobuval. Krist žit I, 93.
