f (sg. N huta, G -e, A -u, L -e, -i, pl. NA -e, L -ah) srvnjem. hutta; usp. koliba.
1.
a. priprosta, sirotinjska kuća, koliba. B (s. v. casa … hiža muška … kuča paurska … huta … koliba … prosta hiža slamum pokrita … huta … kolibe, cucuma, penna, proseuce, tabernaculum; huta, muški 3), J (s. v. tabernaculum), X (s. v. tabula). Vnogi … su horvatskom proti jeziku strašnu najenkrat zdignuli viku: Vkraj z ńim, vu niske mužekov hute! Danica (1848) 114.
b. kolibica u polju, vinogradu ili u šumi, za odlaganje alata i sl. B (s. v. attegiae … koliba … huta … priprosta na poļu hižica, magar, pastoralis, tugurium; huta, pastirski). Kot mudri ptičar jalno te vkanil, ki se, ptice loveč, bil vu hutu spravil. Noč viğ 54. Pastirica [pastiru]: Prisižem na Boga da ne bu ništ z toga – huta ova je mala da bi dva vu ńi spala! St kol (1866) 234. I onda se tiho pritajit, vu huti, vu grabrovoj skriti. Domj kip 16.
c. štala, sjenik i sl. B (s. v. equitum). Mora se sred štagļa, naslona ali kakve druge suprot suncu i dežğu pokrivene hute slamnata ložnica načiniti. Duhan 34.
2. pokrito spremište na palubi broda, obično u obliku male kućice. B (s. v. stega … pokrito mesto v ladje… nadstrošek … huta; ribička ladja … 2. ribička huta vu koju orudje meču), J (s. v. casteria … huta brodarov … ribičev v koju se vesla i ostala ladje spravļaju).
3. u svezi stražna ~ stražarnica, stražarska kućica. B (s. v. speculatorium).
