| hutica | f (sg. N hutica, G -e, A -u, L -e, -i, I -um, pl. NA -e, L -ah, I -ami) dem. od huta; kolibica. B (s. v. casula, gurgustiolum, ligellum, scenoma, tigellum), J (s. v. eremitorium, gurgustiolum, mapalia, tabernaculum). Odišel je na jeden veliki breg, gde najduči malu, vusku huticu tri leta vu ńu je se zaperl. Gašp I, 186. Nit je gde spazit huticu moči, v kojoj bi ogńec žaril se v noči. Št nut 5. |
