pf. (inf. izhitati; prez. sg. 1. izhitam, 3. -a; pridj. akt. sg. m. izhital, pl. m. -i; ptc. prez. sg. N m. izhitajuči; pril. prez. izhitajuči, izhitajuč) usp. ishititi.
1.
a. baciti napolje, osloboditi se čega nepotrebnog, izbaciti; usp. ishititi 1. a. J (s. v. ejectitius, ejicio). Zverje travu grize i požira da bi tak moglo iz sebe izhitati kaj je zdravju ńegovomu protivno. Habd zerc 151. fig. Ariuš je vsa čreva dole iz sebe izhital. Mul pos 304.
b. zbaciti. Końi [su] … onak skačuč końanike iz sebe izhitali. Habd ad 47. Vu morje hita vezda ono srebro, vezda zlato … doklam skoro vse izhita. Zagr I, 441.
2. u svezi ~ iz pameti zaboraviti. Potrebno je … od poslov zemeļskih odterči se, izhitavajuč iz pameti ona … mišļeńa koja dušu derže prigńenu. Matak II, 270.
