pf. (inf. izkerčiti; prez. sg. 3. izkerči, pl. 2. -ite; pridj. akt. sg. m. izkerčil, pl. m. -i; pridj. pas. sg. N m. izkerčen, n. -o, f. -a) iskrčiti; usp. skrčiti1.
1. ukloniti raslinje s korijenjem, osposobiti tlo za obrađivanje. H (s. v. izkerčiti), B (s. v. extirpatus; izkerčen, izkerčujem, kerčim, prid.).Morebiti da su ono drevje vu paradižumu izkerčili? Zagr I, 118.
2. iskorijeniti, uništiti. H (s. v. izkerčiti), B (s. v. izkerčujem). Ausreuten, izkerčiti. Nem jez 37.
