| izmučiti | pf. (inf. izmučiti; pridj. pas. sg. N m. izmučen, n. -o, f. -a, pl. N m. -i) izmučiti; usp. razmučiti. B (s. v. excrucio; izmučen, izmučiti). Za ta hočeš biti trapļen i izmučen. Magd 35. Sedel je truden, ves izmučen. Gašp IV, 219. Ak te glad izmuči, dobiš piti, jesti. Mal vit 30. |
